Kako se odzivamo na okoliščine in dajemo krivdo

151

V življenju sicer nimamo vpliva na vse okoliščine in situacije, zagotovo pa imamo lahko vpliv na to, kako se nanje odzivamo. To ne pomeni, da se ne smemo izražati, pač pa to, da se izražamo zavestno, z namero in posledično z odgovornostjo do vsega, kar lahko naš odziv prinese. Zato je dobro pred odzivom vsaj enkrat vdihniti in izdihniti, kar nam bo prišlo prav tudi pri odločitvah, ki jih bomo sprejemali. Pogosto prehitro rečemo ja. Ko se naučimo reči ne, pa lahko prepogosto rečemo ne, da bi se zaščitili in tako zamudimo kakšno priložnost.

Ko smo v zavedanju, smo v sprejemanju – ko smo v sprejemanju, smo v zavedanju.

Če izhajam iz svojega življenja, lahko rečem, da je nivo zavedanja posameznika obratno sorazmeren s tem, koliko krivimo druge za svojo situacijo. Ko smo v zavedanju, smo v sprejemanju. Spet ne gre za to, da bomo za vse ljudi koš za smeti ali postrešček. Ko dojamemo, da je nekdo do nas »krivičen«, imamo priložnost, da odnos prekinemo ali spremenimo, ker dojamemo, da si tega ne želimo. Na tak način več ne igramo vloge žrtve, hkrati pa v življenju naredimo prostor za nekaj novega, svežega, lepega.

Kazanje s prstom na druge ali na situacijo ne reši težave, celo poglobi jo. Pogosto vidim v partnerstvih, da se zgodi jojo efekt – A: »Ti si naredil to …« B: »Ti si pa takšen …« Namesto da kažem s prstom, se vprašam »Kaj lahko jaz naredim?« in stopim v akcijo. Ne bodimo »kavč aktivisti« ali »kavč guruji«, saj bomo s tem kratkoročno zadovoljili samo svoj um. »Walk your talk« je moja priljubljena modrost.